10. februar 2023 / Pomembno

Kraj: Ljubljana

Odgovor na članek Kaj ostane od mita osamosvojitve, če odstranimo ves balast, objavljen v tedniku Mladina

Kaj ostane od mita o osamosvojitveni vojni, če odstranimo ves balast  II.

Avtor prispevka z zastavljenim vprašanjem v naslovu bi se lahko vprašal tudi drugače, recimo: »Kaj bo ostalo od izborjene samostojne in suverene države Republike Slovenije, če odstranimo ves politično strankarski balast«?
Zavedava se, da pisanje o bližnji preteklosti ni hvaležno početje, ne glede na to, ali si tudi sam udeleženec časa in dogodkov, o katerih pišeš. Piscem in avtorjem različnih prispevkov, ki niso zgodovinarji, se lahko marsikaj spregleda. Obstajajo pa dejstva, ki jih pa zgodovinar ne sme ali pa vsaj ne bi smel prezreti. V svojem prispevku želiva opozoriti na opis vloge Teritorialne obrambe RS in njenih pripadnikov, ki je v marsikaterem delu prispevka z naslovom »Kaj ostane od mita o osamosvojitveni vojni, če odstranimo ves balast ?«, ki je v posameznih delih žaljiv in ne ustreza resnici.

Formalno je vojna za Slovenijo, če odmislimo teoretične definicije vojne, res trajala deset dni. Odmislimo, da so »mirnodobni uradniški kadri«, katerih nas je bilo le nekaj sto, kot jih imenuje spoštovani dr. Repe, več kot leto dni usposabljali in urili enote TO za morebiten spopad z enotami JLA po načrtih, ki smo jih izdelali sami, brez tujih svetovalcev. Odmislimo tudi to, da smo v tem prehodnem obdobju organizirali strukturo Narodne zaščite do organiziranja in imenovanja slovenskega RŠTO. Odmislimo tudi to, da so »sinekurne službe ali mirnodobni uradniški kadri« preprečili razorožitev slovenske TO in da smo se kljub nepremišljeni reorganizaciji TO, katero je zaukazal obrambno-vojaški vrh (slovenski RŠTO in MORS) neposredno pred vojno nevarnostjo, uspeli pripraviti za učinkovit oboroženi odpor JLA. Odmislimo tudi to, da so se bile enote TO na Primorskem že 26. junija 1991, v času velikega slavja v Ljubljani, torej dan prej, pripravljene spopasti z oklepnimi enotami JLA, pa so jim to politiki iz Ljubljane prepovedali uporabiti orožje, tako, da so se nato množice brez orožja zoperstavile vojaški sili. Ali jih je zato bilo po vojni potrebno zmerjati s strahopetci?

Več kot dvajset let smo poslušali laži in obtožbe, da je TO bila razorožena, celo, da se je sama razorožila! Ni bilo politika ne leve in ne desne politične opcije, ki bi se upala z besedami upreti tem obtožbam in tudi fizičnim grožnjam. To je storil le prvi predsednik Milan Kučan, ki je bil najbolj obtoževan v zvezi z razorožitvijo. Danes, ko vzamete v roke knjigo »Orožja nismo oddali 1990« in so jo spisali in izdale »veteranske organizacije« na podlagi uradnih dokumentov je jasno, da TO ni bila nikoli razorožena. Nasprotno, Slovenija je imela toliko orožja, da so lahko že jeseni leta 1990 orožje dajali na reverz Hrvaški. To je počelo tako Ministrstvo za notranje zadeve in kot tudi Ministrstvo za obrambo. Zgodovinarji bodo lahko ugotavljali, ko bodo odprti arhivi, ali se je orožje oddajalo na reverz Hrvaški na podlagi slovensko – hrvaškega sporazuma med obrambnimi in notranjimi ministri ali na podlagi drugih dogovorov, vsekakor pa je bilo dobro, da je izvajanje tega sporazuma pravočasno preprečilo Predsedstvo RS, kot navaja dr. Repe.

V isti knjigi na strani 302 je zapisano, navajava:
»Iz pregleda orožja in MES v kolektivni in osebni oborožitvi v ONZ na dan 10. julij 1990 je razvidno, da sta imeli milica in druge službe ONZ zelo veliko orožja in MES, in sicer 45.276 kosov. Temu je potrebno prišteti še 1.999 brzostrelk H-K MP5 s preklopnim in klasičnim kopitom, ki so jih enote ONZ prejele v januarju 1991«. Mogoče bodo arhivi, do katerih zgodovinarji ne morejo, dali odgovor, komu, čemu in za kakšne razmere je bilo namenjeno navedeno orožje, predvsem pa, zakaj ni bilo razdeljeno pripadnikom TO, če so bili brez orožja in opreme?

Lahko bi opisovali tudi tistih nekaj alarmov in letalskih napadov na oddajnike, kakor tudi preko sedemdeset spopadov TO in milice z enotami JLA, vendar je vse to opisano v številnih knjigah in zbornikih. Že v drugi polovici leta 1990 so bili vpoklicani v vojne sestave enot TO številni pripadniki rezervne sestave, tisti, ki za naloge, ki so jih opravljali v TO, niso bili plačani in so se zavedali, da bodo lahko v spopadih tudi umrli. Žal se je to nekaterim zgodilo. Maja 1991 je tako bilo v TO vpoklicano 5129 pripadnikov, junija 30.260 in julija 36.965 pripadnikov TO. Da, bilo je nekaj nesreč z orožjem, tudi prometnih nesreč. Vendar to ne bi smel biti razlog za posploševanje.

Žal mi je, da se tisti čas in predvsem ljudje, ki so se desetletja trudili in urili za vodenje in poveljevanje svojih enot, dr. Repe prikazuje kot tiste, ki niso bili kos nalogam. To so bili in so ljudje, ki so ne le morali, ampak so tudi hoteli prispevati k obrambi Slovenije. V strukture TO je bilo od njene ustanovitve leta 1968 do leta 1990 vključenih vsako leto več kot 60.000 pripadnikov, ki so bili ustrezno usposobljeni in veliko njih tudi posebej izurjenih. Zato je najmanj neprimerno deliti obrambno varnostne sile med osamosvojitveno vojno na tiste, ki so bile jedro odpora in na neizkušene pripadnike  teritorialne obrambe. Ne glede na vse navedeno, pa so bili ti »neizobraženi in neizkušeni pripadniki TO«, ob podpori naroda in takratnega sistema SLO in DS,  zmagovalci osamosvojitvene vojne.

Za zaključek pa le to: ne bomo nasedli umetnim delitvam na razna »jedra in ostale«, ne glede, kdo in s kakšnim ciljem jih sproža. Nismo in ne želimo biti zaslugarji  slovenske osamosvojitve.

Ladislav Lipič, predsednik Zveze veteranov vojne za Slovenijo in pripadnik TO od leta 1977 do 1995
dr. Tomaž Čas, predsednik Zveze policijskih veteranskih društev Sever

 

Komentarji

DODAJ KOMENTAR NISTE PRIJAVLJENI

Naslov komentarja: Tekst komentarja: