10. april 2022 / Pomembno

Kraj: Brežice

Glavni zbor Zveze veteranov vojne za Slovenijo

Letošnji glavni zbor je bil organiziran v občini Brežice. In to ne brez razloga, kajti v letu 2021 so v sodelovanju med območnim združenjem Brežice in Občino Brežice odkrili monumentalni pomnik osamosvojitveni vojni 91.

Običajno je že, da glavni zbor poteka v dveh delih. Uvodni, slavnostni del je namenjen pozdravnim nagovorom, podelitvam priznanj ter seveda kulturnemu programu, v drugem delu, pa se lotimo obravnave poročil za preteklo leto in predstavitve načrtov za tekoče leto.

V uvodu je vse navzoče pozdravil predsednik ZVVS Ladislav Lipič, sledil je pozdrav župana Brežic Ivana Molana ter predsednika OZVVS Brežice Darka Udoviča. Viktor Pšeničnik, nekdanji član 25. OšTO Brežice in član projektne skupine za izgradnjo  je  predstavil proces izgradnje pomnika od njegove idejne zasnove do končne realizcije.

Slavnostni govornik je bil tokrat domačim Igor Zorčič, predsednik Državnega zbora Republike Slovenije.

Vsebino njegovega nagovora si lahko preberete v pripeti datotečni priponki.

Za kulturni del programa je poskrbel mešani pevski zbor Viva, ki je tudi otrok osamosvojitve, saj letos obeležuje 30 let svojega delovanja.

Podelili smo tu priznanja posameznikom, ki so svojim delom v preteklosti bistveno prispevali k prepoznavnosti naše veteranske organizacije.

Posebno zahvalno plaketo je prejel tudi župan občine Brežice Ivan Molan za njegov res velik prispevek k postavitvi že omenjenega pomnika osamosvojitveni vojni 91. Vsekakor je potrebno omeniti tudi dejstvo, da je občina zagotovila vsa potrebna finančna sredstva, kar ni bil ravno majhen zalogaj.

V delovnem delu srečanja smo se seznanili z vsemi poročili in jih tudi soglasno potrdili.

Žal pa smo morali sprejeti tudi sklep, da se OZVVS Kanal izključi iz Zveze veteranov. Vodstvo OZVVS Kanal ni izvršilo sklepa glavnega zbora ZVVS, ki jim je naložilo, da morajo v 30 dneh po sprejetju sklepa sklicati letni zbor društva v skladu z veljavnim statustom društva.Pred tem je namreč častno razsodišče ZVVS odločilo, da njihov letni zbor ni potekal v skladu s statutom, da ni bila zagotovljena sklepčnost pri odločanju in zahatevalo odpravo nepravilnosti. Delegati glavnega zbora leta 2021 so potrdili prej navedene sklepa častnega razsodišča.

Upamo, da se v prihodnje ne bo več potrebno ukvarjati s takšnimi zapleti in sprejemati tako drastične odločitve, kot je izključitev društva iz ZVVS.

 

Nagovor predsednika DZ RS Igorja Zorčiča:

Nagovor predsednika Državnega zbora Igorja Zorčiča
na letnem zboru Zveze veteranov vojne za Slovenijo,
9. april 2022, Mladinski center Brežice


Spoštovani predsednik Združenja veteranov za Slovenijo, gospod Ladislav Lipič,

generalni sekretar Združenja, gospod Mitja Jankovič,

spoštovani župan, gospod Ivan Molan,

spoštovani člani Združenja veteranov za Slovenijo,

domoljubi,

31 let živimo v samostojni, suvereni in neodvisni državi, v svobodni Sloveniji, ki pripada vsem njenim državljankam in državljanom. Pot do lastne države je bila dolga in tvegana, svoboda nam ni bila podarjena. Neodvisnost Republike Slovenije leta 1991 je bila izpolnitev naših sanj in želja - zanjo smo se odločili in si jo tudi izbojevali!
In med najbolj zaslužnimi za to zgodovinsko dejanje ste bili ravno vi, spoštovani veterani vojne za Slovenijo! Zato bi bilo prav, da bi več kot tri desetletja po osamosvojitvi, ko ste se odločno uprli takratni JLA po predaji orožja in leto kasneje v vojni za Slovenijo brez oklevanja poprijeli za orožje, dobili svoje mesto in priznanje tudi  v zgodovinskih učbenikih.
V mojih očeh in, verjamem, tudi v očeh večine ozaveščenih državljanov, ste takratni pripadniki in poveljniki občinskih štabov slovenske Teritorialne obrambe pravi junaki slovenske države, saj ste bili za svojo domovino pripravljeni žrtvovati največ – svoja življenja.
A boj za osamosvojitev ne bi bil uspešen, če ne bi bilo pred njim vrste let oziroma desetletij nastajanja teritorialne obrambe, ki je slovenskim fantom,  skozi poveljevanje v slovenščini ter skozi organiziranje na teritoriju novo nastajajoče države in skozi politično ozaveščanje polagoma vtkala zavest slovenskega vojaka.
Boj za osamosvojitev tudi ne bi bil uspešen, če se 17. maja 1990 Teritorialna obramba oziroma 16 njenih občinskih štabov ne bi uprlo poskusom razorožitve TO s strani centralnih, jugoslovanskih oblasti, in, kljub uradnemu pozivu JLA, orožja niso oddali v njihova skladišča, temveč jih skrili na varno: po občinskih skladiščih, podjetjih, celo v lastnih domovih.
Iz poziva JLA - najprej po pregledu skladiščnih objektov in skladiščenih sredstev ter nato po oddaji orožja, – so oziroma ste pronicljivi opazovalci namreč že prepoznali poskuse razorožitve republik, kot se je zgodilo v preostalih republikah nekdanje skupne države, z izjemo Srbije in Črne gore.
Če bi Teritorialna obramba tedaj »popustila«, bi prav gotovo naša osamosvojitvena vojna tekla drugače, saj bi se težko postavili proti JLA, ki so jo tedaj mnogi šteli za eno najbolje oboroženih in najštevilčnejših armad v Evropi in na svetu.
17. maj je torej vaš dan, dan Združenja veteranov za Slovenijo, ko se spominjamo leta 1990 kot »dneva zavrnitve« ukaza o oddaji orožja iz skladišč Teritorialne obrambe. S pogumnim »ne« je najprej 16 občinskih štabov in nato še 19 štabov usodo Slovenije dobesedno vzelo v svoje roke, saj orožja niso predali oziroma so ga naknadno tajno izvzemali iz skladišč JLA.
Po sprejemu ustavnih amandmajev, s katerimi je tedanja Skupščina RS septembra 1990 služenje vojaškega roka in poveljevanje slovenske Teritorialne obrambe prenesla v izključno pristojnost tedanjega republiškega vodstva, pa so bili postavljeni tudi formalnopravni pogoji za samozaščito našega naroda in našega ozemlja s Teritorialno obrambo.
Le tako smo lahko Slovenci v ključnih trenutkih zares stopili v bran svoji deželi, na kateri smo živeli in se razvijali že stoletja. Na tej materialno-tehnični in pravni osnovi je bila organizirana sila za zaščito slovenske samoodločbe.
In ko so prišli odločilni trenutki osamosvojitvene vojne, ste prav vi, spoštovani veterani vojne za Slovenijo, stopili v bran samostojnosti Slovenije. Pripadniki TO ste izvajali drzne ofenzivne akcije proti okupatorskim enotam in objektom, napadali ste tanke, stražnice in vojašnice. Gradili ste blokade in uspešno zaustavljali sovražnika. Osvobodili ste zavzete mejne prehode, centre zvez in oddajnike. Ubranili ste naše kraje in mesta, obvarovali bolnišnice in ključno infrastrukturo ter – najbolj pomembno – preprečili tisto, čemur smo bili priča kasneje na Balkanu in danes v Ukrajini.
A ob vsej moči in zanosu ob zmagovitih akcijah ste uspeli ohraniti častivreden občutek pravičnosti in odnosa do sočloveka – tudi do zajetih vojakov agresorske JLA, ki ste jih posedli na vlake in ladje, s katerimi so demoralizirani zapuščali novo državo, samostojno Slovenijo.
V srcu Slovenije pa vendarle tiči 12 bolečih trnov, 12 izgubljenih življenj vaših kolegov, teritorialcev, ki so svoja življenja dali za  našo prihodnost, za svobodno, demokratično Republiko Slovenijo. Med njimi kot prvi ravno moj someščan, Brežičan, Jernej Molan.
Vsi, ki ste danes tukaj z nami, ste v osamosvojitveni vojni ogromno tvegali, izgubili ste sodelavce, prijatelje, nenazadnje, svoje zdravje. Zato mi dovolite, da vam kot predsednik Državnega zbora in v svojem osebnem imenu na tem mestu izrečem globoko hvaležnost in spoštovanje.
Ob izjemnem ponosu na naše skupne dosežke se tri desetletja kasneje v naši Sloveniji, ki se lahko pohvali s čudovitim naravnim bogastvom, prijaznimi in delovnimi ljudmi, ter je enakopravna, razvijajoča se članica demokratične skupnosti evropskih narodov, srečujemo z vprašanji in izzivi, za katere smo verjeli in upali, da so stvar preteklosti.
V minulih letih smo videli, kako krhke so vrednote v primežu gospodarske krize, pandemije in danes vojne na pragu Evropske unije. In videli smo, kako krhke so te vrednote v primežu politike, ki pred  demokracijo, svobodo in človekove pravice postavi svoje strankarske cilje. Priča smo bili temu, da se v senci sprejemanja ukrepov za obvladovanje epidemije podreja tako medije, tožilstvo, razgrajuje policijo, ki se bolj kot s kriminalom belih ovratnikov, ukvarja s tviti posameznikov, ki naj bi užalili generalnega direktorja policije,…
Dodatni pogon so dobili poskusi revizije zgodovine, z izločanjem nekaterih veteranskih združenj z državne slovesnosti ob 30. obletnici osamosvojitve, citiranjem kolaborantskih pesnikov na proslavi dneva upora proti okupatorju, s polaganjem venca kolaborantom in tako naprej.
Vedno znova se pojavljajo zlonamerne interpretacije vloge Teritorialne obrambe, njene razorožitve, kontinuitete, seveda politično sfabricirane in usmerjene proti nekaterim tedaj vidnim članom TO in političnim nasprotnikom. A lažne trditve prizadenejo tako zaslužne posameznike kot škodijo tudi ugledu celotne TO.
Zato si prizadevajmo, da bi presegli umetno ustvarjene razlike. Ukvarjajmo se s prihodnostjo, da se ne bo prihodnost z nami. Identificirajmo svoje cilje in jim sledimo, tako kot smo sledili osamosvojitvenemu. Slovenija ima danes še večji razvojni potencial, kot ga je imela leta 1991. In tudi danes za prihodnje rodove nosi upanje, kot ga je nosila pred dobrimi 30 leti.
Danes, pred volitvami sem prepričan, da vsi med vami vedo česa ali koga si ne želite; a to, čeprav se ponuja kot hiter in priročen odgovor, ni dovolj. Vedeti moramo, česa si želimo in kako bomo svoje cilje izpolnili: koliko bomo socialni, koliko bomo namenili vojski, kako bomo skrajšali čakalne dobe v zdravstvu, koliko in od kod bomo namenili dolgotrajni oskrbi. In če želimo več, se vprašajmo, kako bomo plačali oziroma napolnili proračun: z višjimi davki ali s konkurenčnim gospodarskim okoljem in nižjimi davki. Vprašati se bomo morali, kako bomo urejali migracije, ki jih bo po nekaterih napovedih zaradi vojne v Ukrajini tudi iz Afrike še več, ker je 50-odstotno odvisna od ukrajinskega in ruskega žita. In ne nazadnje tudi, ker ste tukaj veterani: koliko denarja bomo namenjali vojski?
Prepričan sem, da Slovenska vojska s ponosom nadaljuje s poslanstvom zaščite slovenskega naroda in ozemlja, kot članica NATA pa prispeva tudi k mednarodni varnosti in miru. Zato je v zaostrenih varnostnih razmerah skrb za kadrovsko, strokovno in materialno izpopolnjen sestav Slovenske vojske izjemnega pomena.
Ob malo prej izrečenih kritikah, sem prepričan, da je bil na tem področju v zadnjem obdobju narejen napredek in tudi, da se ob dogajanju v Ukrajini tudi državljani vse bolj zavedajo, da Slovenija potrebuje sodobno opremljeno vojsko.

To vse so vprašanja, na katera bi v tem predvolilnem času državljani morali dobiti odgovore. Pa jih še nismo. Namreč že majhne razlike v odgovorih na ta vprašanja, lahko povzročijo veliko politično nestabilnost. Zato, če parafraziram besede nekdanjega predsednika: 24.4. so dovoljene sanje, potem je pa nov dan.
Spoštovani,
bodimo ponosni, zvedavi in odločni. Gojimo nacionalni in državni ponos. Prav tako ponos do svojih nacionalnih simbolov; naša trobojnica je predvčerajšnjem praznovala svoj 174. rojstni dan. Pred toliko leti je prvič zavihrala na Wolfovi ulici v Ljubljani, zato si ne smemo dovoliti, da jo kdo omalovažuje in zahteva njeno odstranitev, tudi če je podobna zastavi kakšne druge države.
Naj se vam še enkrat zahvalim za vaš prispevek k samostojni Sloveniji!

Želim vam uspešen letni zbor in uspešno delo še naprej!

Komentarji

DODAJ KOMENTAR NISTE PRIJAVLJENI

Naslov komentarja: Tekst komentarja: