< nazaj na novice

21. september 2021 / Pomembno

Kraj: Ljubljana

21. september - svetovni dan miru

Pohod je potekal  izpred Moderne galerije, skozi center Ljubljane na Tromostovje in do Mestne hiše. Pohoda miru se je udeležilo okoli 150 pohodnikov ter tudi 30 učencev osnovne šole Otlica, ki so z zanimanjem prisluhnili tudi krajši svečanosti. Pohodnike je  skozi glavno mesto spremljal Orkester Slovenske Policije, katerim taktom so z veseljem prisluhnili tudi številni meščani in obiskovalci.

Na tokartnem pohodu so se nam pridružili tudi nekateri ugledni gostje: Milan Kučan, nekdanji predsednik RS, minister za obrambo Matej Tonin, evropski poslanec dr. Milan Brglez ter svetovalec predsednika RS Boštjan Šefic.

Po prebrani vsakoletni poslanici generalnega sekretarja ZN je bil tokratni nacionalni slavnostni govornik dr. Tonček Kregar, direktor Muzeja novejše zgodovine v Celju. Njegov celotni govor objavljamo na koncu članka. Za prijetno slavnostno vzdušje pa je poskrbel orkester Slovenske policije, ki je med naključnimi obiskovalci s svojim ubranim igranjem vzbudil tudi plesne užitke.

 

Nagovor dr. Tončka Kregarja:

NIKOLI VEČ?
Spoštovane in spoštovani,…..
Zahvaljujem se vam za vabilo k temu nagovoru, ki ga pripisujem zlasti dejstvu, da prihajam iz muzejske institucije, ki je v svojem več kot šestdesetletnem delovanju večino pozornosti namenjala prav vojni in miru v krvavem dvajsetem stoletju. In čemur sem tudi sam posvetil dobršen del svoje zgodovinarsko-muzealske kariere. Ukvarjanje z najtemnejšimi platmi in obdobji človeškega bivanja, kar vojna in vse z njo povezano nedvomno je, vsakomur, ki premore dovoljšno mero empatije, prinaša vrsto bridkih spoznanj, obenem pa tudi lažje razumevanje sila kompleksnih in težko dojemljivih dogodkov in pojavov. Študij literature, zgodovinskih virov in pisnih pričevanj predstavlja dobro osnovo za celovit vpogled, a za resnično vživljanje v človeške usode ter občutke so najdragocenejša srečanja in pogovori z ljudmi, ki so vojno sami doživeli oziroma bili njene žrtve. Bodisi neposredno, bodisi na razne načine še dolgo po njej.
Dvajseto stoletje so v našem, slovenskem prostoru zaznamovale tri vojne in kako močan  pečat so pustile, priča že dejstvo, da ga razmejujemo in periodiziramo prav na njihovi osnovi. Prva, t.i. velika vojna je bila  iz različnih razlogov dolga desetletja odmaknjena na stran, zlasti v tistih delih naše domovine, ki se niso znašli na neposredni frontni črti. Sam sicer še pomnim pripovedi pradeda, veterana bojev v Galiciji in Posočju, kasneje pa Maistrovega borca, a spomin na dogajanje v začetku 20. stoletja je še nedolgo nazaj deloval pozabljen. Kar se tiče živih prič to gotovo drži, a obeleževanje njene stoletnice, ki je potekalo pred nekaj leti, je dokazalo nasprotno. Raziskovalci, muzealci in vsi drugi, ki smo si prizadevali v določeni meri poravnati stari dolg, smo namreč presenečeni opažali, kako tudi ta vojna še vedno odzvanja v izročilu številnih slovenskih družin, ki pogosto še vedno hranijo vsaj najintimnejši del zapuščine svojih prednikov, kot so pisma, razglednice ali fotografije.
Njena potisnjenost na obrobje uradnega zgodovinskega spomina je bila v veliki meri tudi posledica dejstva, da jo je že čez dobri dve desetletji zasenčila in preglasila druga svetovna vojna, katere večplastno gorje se še danes odraža na naši nacionalni biti, njenih travm in bolečin pa še po osmih desetletjih na kolektivni ravni nismo zmožni ali pa jih morda niti ne želimo predelati.     
Čeravno odhajajo še njeni zadnji neposredni pričevalci, nekoč požgana, do temeljev razrušena Evropa pa iz dneva v dan bolj postaja družba generacij, rojenih, odraščajočih in živečih v miru, kar nas z vidika zgodovine človeštva in zahodne civilizacije, vsem težavam navkljub, lahko navdaja z optimizmom.
V našem primeru ta resnični privilegij kazi izkušnja osamosvojitvene vojne,  ki pa je kljub tragičnim žrtvam in bridkosti predstavljala razmeroma blago in kratkotrajno uverturo v balkansko morijo. Slednja je v vsej svoji surovosti in bestialnosti potekala pred našimi vrati in očmi ter vsaj moji generaciji dokončno razblinila upe v udejanjenje v mladosti tolikokrat in ob najrazličnejših priložnostih ponavljanega slogana oziroma svarila, ki sem ga sam dejansko razumel šele dosti kasneje. In to predvsem po zaslugi svojih sogovornikov –od vojakov in borcev, preko zapornikov, taboriščnikov in pregnancev, do sirot in žalujočih - ter njihovih ran in brazgotin. - Nikoli več.

Nezmožnost mirnega sobivanja ter premagovanja razlik, nasprotij in konfliktov z nenasilnimi sredstvi, ostaja odprta rana človeštva tudi v 21. stoletju. Kar vedno znova dokazujejo globalni geopolitični konflikti in spopadi s klasičnim repertoarjem in akterji.  Od izbranih vojnih gospodarjev, dobičkarjev  in psov vojne na eni, do množice pobitih, pohabljenih, lačnih, razseljenih, zlorabljenih, ponižanih in razčlovečenih slehernikov na drugi strani.
Slehernikov, kot so bili naši predniki in kot smo tudi mi, ki v tem trenutku še vedno uživamo v za marsikoga nepredstavljivih blagodatih miru, temelječega na sodobni evropski ideji. Morda nam kot majhnim, komaj opaznim figuram na geopolitični šahovnici res ne preostane drugega, kot da s pragmatične distance previdno spremljamo moderne igre prestolov, zato pa smo za razmere na domačem dvorišču na prvem mestu odgovorni sami. In prav tu je mogoče postoriti marsikaj. V prvi vrsti z neprestanim ozaveščanjem tega, da mir še zdaleč ni nekaj samoumevnega in trajnega in da njegovemu negovanju velja namenjati skrajno pozornost in previdnost. Zlasti, ker agresija in ne-mir še vedno tičita tako globoko v nas.
Mar ni pomenljivo, da smo tudi mi, ki, kot rečeno, vojne na lastni koži praktično nismo izkusili, z njo tako močno kontaminirani. In da se s tolikšno lahkoto ob vsaki najmanjši priložnosti, vse od športa do politike in medsebojnih odnosov, pa čeprav figurativno, zatekamo k uporabi vojnega in vojaškega besednjaka, dramaturgije in celo ikonografije. Slednje svoj vrhunec dosega v, zdaj že drugo leto trajajoči, tako imenovani vojni proti koronavirusu, katere zmage in porazi, s čemer se boste tu prisotni veterani verjetno strinjali, z resnično vojno nimajo kaj dosti skupnega. Na srečo.
Žal pa je dodatno tresenje steklenice, v kateri se skriva zli duh človeške narave, sila tvegano početje, ki slej ko prej zahteva svojo ceno. In bojim se, da jo že plačujemo.


Nezavedna, ali, kar je huje, celo načrtna militarizacija socialno-zdravstvenega problema oz. krize, le-te namreč ni z ničemer umirila in ublažila, temveč med posamezniki in v družbi kot celoti, povzročila kvečjemu dodaten nemir, nezaupanje, zmedo, dvom, tesnobo, strah in jezo.
Ter izdatno  pripomogla k temu, da se v času, ko sta družbena kohezivnost in solidarnost že tako ali tako na veliki preizkušnji, vedno bolj pogrezamo v začaran krog medsebojnih delitev, izključevalnosti, nestrpnosti in sovraštva na politični, ideološki, svetovnonazorski, zadnje čase pa tudi medicinski osnovi. Pri čemer se odkrito sovraštvo iz strupenega virtualnega močvirja socialnih omrežij vse bolj preliva tudi v naš realni, fizični vsakdan ter načenja temelje našega sobivanja.
V svoji intenzivnosti namreč nevarno presega običajno slovensko folkloro zadnjih treh desetletij, politična in na njenem čelu oblastniška elita, pa se mu, ob bolečem primanjkljaju kredibilnosti in moralne avtoritete, ne zna, ne zmore ali celo noče, postaviti po robu, oziroma ga s svojimi hujskaškimi izpadi celo spodbuja in legitimira.  Posledično se ta, po mojem mnenju dosti nevarnejši in težje obvladljivi  virus sovraštva, iz manjših, vselej prisotnih žarišč ekstremizma in družbene patologije vse bolj širi tudi v okolja, ki so še do včeraj veljala za varna oz. imuna pred tovrstnimi oblikami iracionalnosti. Kaj bo, če presežejo kritično maso, si ne drznem napovedati, vem le, da zgodovina kar kipi od tovrstnih lekcij.

Spoštovane in spoštovani,
Na današnji dan in ob pričujoči slovesnosti pohoda za mir najbrž ni primerno biti preveč pesimističen in črnogled. A v kolikor ne želimo tudi v prihodnje obžalovati svoje preteklosti ter jo razlagati in zamejevati predvsem z nasilnimi dogodki in obdobji, se moramo vsi skupaj, kot posamezniki in skupnost, strezniti, spametovati in pomiriti, in se naraščajoči histeriji, agresiji in sovraštvu v družbi odločno zoperstaviti. Ter ne glede na vse siceršnje barve, razlike in poglede storiti vse, kar je v naši moči, da za nas in naše zanamce ohranimo in še naprej gradimo demokratičen, miren, pravičen in trajnosten svet.
Ali z drugimi besedami- svet, v katerem človek človeku morda res nikoli ne bo zmogel biti brat, a tudi človek človeku volk ne sme postati. Nikoli več.

Slikovne priloge

  • 21. 09. 2021
    21. 9. svetovni dan miru in pohod miru v Ljubljani

  • 21. 09. 2021
    Alojz Šteiner in Tomo Čas

  • 21. 09. 2021
    Predsednik ZVVS Ladislav Lipič in minister za obrambo Matej Tonin

  • 21. 09. 2021
    Milan Kučan, Matjaž Špat in Mitja Jankovič


  • 21. 09. 2021
    Angel Vidmar je na pohod pripeljal učence OŠ Otlica

  • 21. 09. 2021
    D. Presetnik, A. Klobčaver, J. Člekovič in M. Tonin

  • 21. 09. 2021
    Dr. Milan Brglez in Marjan Šiftar

  • 21. 09. 2021
    svetovni dan miru 2021


  • 21. 09. 2021
    veterani na pohodu

  • 21. 09. 2021
    Tudi teden mobilnosti smo dosledno spoštovali

  • 21. 09. 2021
    Ob koračnici je bil korak e toliko lažji

  • 21. 09. 2021
    Prihod pred Mestno hišo


  • 21. 09. 2021
    Tomo Čas in Tonček Kregar

  • 21. 09. 2021
    Pozdravni nagovor podžupana MOL Dejana Crneka

  • 21. 09. 2021
    Učenci OŠ Otlica, letošnji najmlajši pohodniki

  • 21. 09. 2021
    Gostje letošnje prireditve


  • 21. 09. 2021
    Dr. Tonček Kregar - slavnostni govornik letošnje obeležitve dneva miru

  • 21. 09. 2021
    Dr. Anica Mikuš Kos, predsednica Slovenske filantropije in pred leti tudi že slavnostna govornica

  • 21. 09. 2021
    Generalni sekretarji ZVVS, Sever in ZZB NOB - brez njih ne gre

  • 21. 09. 2021
    Orkester Slovenske Policije


  • 21. 09. 2021
    Tudi plesalo se je

  • 21. 09. 2021
    Praporščaki

  • 21. 09. 2021
    D. Crnek, M. Tonin in L. Lipič

  • 21. 09. 2021
    Tonček Kregar in Matej Tonin


  • 21. 09. 2021
    A. Pozvek, T. Čas, M. Križman, J. Podržaj, Čas, M. Tonin, L. Lipič, D. Crnek, M. Jankovič

  • 21. 09. 2021
    Matej Tonin in Matjaž Špat


Komentarji

Vsebina spletne strani se prikazuje glede na uporabniški nivo. Za prikaz celotne vsebine, komentiranje in glasovanje je potrebna prijava.

Uporabniško ime:
Geslo:

Registracija novega uporabnika.

Pozabljeno uporabniško ime in geslo

Forum
Koristne informacije, aktualne teme
Peticije
Podpisovanje peticij o aktualnih temah
Veteran
Glasilo Veteran
Spomini 1991
Spomini na osamosvojitveno vojno
Mediji o nas
Časopisni izrezki, članki, ...
Kazalo strani
Prikaz drevesne strukture spletne strani
Kontakti
Pokličite nas, pišite nam ...

Izberi kategorijo

Proslave

Srečanja

Pohodi

Šport

Rezultati

Pozivi

Komemoracije

Vabila

Obvestila

Napovedniki

Razpisi

Svečanosti

Usposabljanje

Poročila o delu

Izberi vse

skupaj št. pogledov strani: 173
št. pogledov trenutnega uporabnika: 153
Slovenska Vojska Zaposlimo

ZVVS, Rojčeva ulica 16, p.p. 2780, 1110 Ljubljana, Telefon: 01 524-17-84, Telefaks: 01 524-26-88, E-pošta: zveza@zvvs.si

© 2008 ZVVS, Vse pravice pridržane!Avtorji / DisclaimerPravno obvestilo / LegalOblikovanje: potres izdelava spletnih strani in grafično oblikovanje

strežnik: ZVVS.si@zvvs.si | strežniški datum in čas: 28.10.2021 16:26:18 | čas izdelave strani: 0,430s