< nazaj na novice

01. marec 2019 / Pomembno

Kraj: Kočevska Reka

Uporaba naziva 30. razvojna skupina

Veterani vojne za Slovenijo pogosto ob vsaki slovesnosti, zlasti ob praznovanjih 1. postroja v Kočevski Reki sprašujejo kočevske veterane, kdo je prav za prav izvajal vse pomembne akcije na kočevskem v pripravah na vojno in v vojni. Ali je bila to 30. razvojna skupina oz. njen bojni del 3. zaščitni odred, ali je akcije izvajal MORIS. Odgovor je sila preprost. Akcije je vodila in izvajala 30. razvojna skupina. To dokazujejo vsi uradni dokumenti, to dokazujejo pričevanja večine udeležencev dogodkov. Seveda ni slučajno, da so mnoga podcenjevanja vrednot dogodkov in nazivov enot, ki so pomembne akcije izpeljale, dogajajo na prireditvah v Kočevski Reki. Zdi se, kot da nekomu ni prav, da so nekateri pač z uporom pričeli malce prej, da je večina Slovencev, večina pripadnikov TO, vse življenje nosili v sebi težnjo po sobivanju v neodvisni domovini Sloveniji.
Pa saj si ti ljudje, pripadniki teritorialne obrambe, pripadniki zaščitne enote TO, ali bolje rečeno 30. razvojne skupine, nikoli niso pripisovali nekakšnih posebnih zaslug za svoja dejanja. Želeli so biti le enaki vsem ostalim pripadnikom TO, ki je skupaj s slovenskim narodom izvojevala neodvisnost države. Tako je tudi prav in takšna je prav za prav dejanska resnica. Saj smo vsi skupaj, vsi Slovenci izvojevali to tako dolgo pričakovano svobodo. Vsak Slovenec je to želel in težnjo po odcepitvi nosil v sebi mnoga leta pred tem, ko so se začeli odvijati nekateri pomembni dogodki v Kočevski Reki, ali pa pred tem, ko je nekdo vstopil v igro in poskušal ta dogodek vsiliti kot začetek vsega. Peščica priznanih osamosvojiteljev, res nebi smela omalovaževati ogromne večine srčnih borcev, ki so resnično, na bojnem polju dokazali svojo pripadnost domovini.
Slišati je bilo, da pred prvim postrojem prve enote TO ni bilo nobenih aktivnosti, celo 30. razvojna skupina naj nebi do tedaj obstajala oz. naj nebi nič pomembnega ali odmevnega storila za osamosvojitev. Celo to se govori, da jo je bilo potrebno spametovati, preobraziti iz režimske enote v enoto, ki se bo borila proti režimu.
30. razvojna skupina, ki je bila v uporih pred njenimi sedanjimi kritiki, nikakor ni bila prva upornica. Vsaj kot celota ne. Jasno so se pred njo upirali že mnogi drugi. Naj imenujemo njenega poveljnika Carla, ki je z manjšimi upori začel že leta 1988, nato javno 1989 z velikim uporom na zasedanju Slovenske skupščine, kar ga je skoraj stalo glave. Njegovi ideji, njegovemu uporu so sledili ostali pripadniki 30. rsk. Če gledamo iz širšega republiškega vidika se je najpomembnejši upor proti režimu zgodil 1. decembra 1989, ko je Slovenska milica zaustavila poskus nasilne moralne in morda fizične pokoritve Slovencev s strani Srbov, z namenom, da bi nas obdržali v Jugoslaviji. Ta prvi masovni upor, je pozitivno vplival na ves slovenski narod in na pripadnike enot teritorialne obrambe Slovenije. Kot del slovenskega ljudstva se je tudi Teritorialna obramba od tedaj počutila močnejša, sposobnejša, da se ubrani možne nasilne preprečitve procesa osamosvajanja, ki se je v tistem obdobju že začel razplamtevati. Samo nekaj dni za tem so v 30. razvojni skupini preverili in ocenili dejansko pripadnost vsakega posameznika ideji slovenstva in ideji o odcepitvi. Tisti, ki je podpiral miting resnice, je bil iz enote izključen.
Carlovi ideji o urjenju enot slovenske TO po programu, ki bo narejen po meri slovenskega teritorialca, rezervista, so začeli v 30. razvojni skupini slediti že leta 1988. Uvedene spremembe je vrh RŠTO z generalom Hočevarjem ostro napadel, akterje sprememb in kršenja direktive iz Beograda je zaslišal ter jim zagrozil z vojaškim sodiščem. Ne oziraje se na to, da je tako usposabljanje prepovedal, so se ga v 30. razvojni skupini lotili in ga kljub dodatnem oviranju generalovih pomočnikov, uspešno izpeljali. Poveljstvo 3. bataljona 27. zaščitne brigade TO oz. 30. razvojne skupine, je pred omenjenim usposabljanjem (v črnem Potoku in Svetlem potoku) 10. maja 1990 enoto seznanilo, da se bodo z vsemi sredstvi borili za zaščito demokratično izvoljenega novega vodstva Republike Slovenije.
Najpomembnejši dogodek v tistem času, ki ga je izvedla 30. razvojna skupina in je prav tako vplival na nadaljnji potek dogodkov, je bila preprečitev oddaje orožja Teritorialne obrambe v skladišča JLA. Šlo je za zadržanje orožja celotnega dela brigade lociranega na Kočevskem, to je 30. razvojne skupine in 3. zaščitnega bataljona, in mnogo pomembnejše, za preprečitev oddaje ogromnih količin orožja iz strateških rezerv Republike Slovenije. To orožje je 30. rsk s pomočjo pripadnikov 3. zaščitnega bataljona in direktorjev posestva Snežnik 1 in Snežnik 2, skrila na skrivne lokacije v strogo zaprtem območju Gotenice, kamor pa oficirji JLA niso smeli. Kočevska je tako po zaslugi 30. rsk. in ostalih, ostala do zob oborožena in je lahko pozneje v projektu MSNZ oborožila s strateško rezervo tudi mnoge ostale štabe TO V Sloveniji. Orožje so drugim štabom razdeljevali izključno pripadniki 30. rsk, seveda po ukazu vodstva MSNZ. Ta upor se do nedavnega sploh ni omenjal, še manj pa je bil ustrezno ovrednoten, kakor tudi ne ostale akcije do 1. postroja. Danes se velika večina nekdanjih borcev teritorialne obrambe zaveda, da bi morala imeti preprečitev oddaje orožja in odločitev 3. bataljona, da se bo z vsemi sredstvi boril za Slovenijo, mnogo večjo veljavo v spominu naroda.
Ime 27. zaščitna brigada TO se je od prvih uporov maja 1990 vse manj uporabljalo v pogovorih, čeprav je uradno še obstajalo, medtem ko se je naziv 30. razvojna skupina, naziv 1. zaščitni, 2. zaščitni in 3. zaščitni (Kočevski) bataljon še naprej uporabljal, tako pogovorno kakor tudi uradno v dokumentih. V drugi polovici meseca novembra 1990 so se zaščitni bataljoni preoblikovali in preimenovali v zaščitne odrede 30. razvojne skupine. Preoblikovanje je bilo v tem, da so se enote iz četne sestave bataljona, preoblikovale v odred vodne sestave. Častniški kader v enoti je ostal več kot 95 % isti, kakor tudi sestav rezervistov v enoti. Tudi število ljudi v enoti se bistveno ni spremenilo. Pomembno je, da je ostala pretežno enaka oborožitev, oprema in najpomembnejše, znanje ter izurjenost borcev, pridobljeno skozi leta skupnega usposabljanja. Naziv 30. razvojna skupina je tako še naprej obstajal. Ta naziv je obstajal v pogovorih vse do konca osamosvojitvene vojne. Nobenega drugega naziva do tedaj ni bilo ne pogovorno, ne uradno. Formalno je naziv 30. razvojna skupina obstajal do avgusta 1992, ko je bilo ime 30. razvojna skupina zamenjano z imenom specialna brigada. Vsi interni in na višje instance posredovani dopisi, vsi dokumenti, programi, so torej do omenjene spremembe naziva, na naslovnem listu, na vrhu dokumentov, nosili glavo, kjer je v levem zgornjem kotu pisalo »30.razvojna skupina TO, Kočevska Reka.« Na dnu dokumenta ali na koncu besedila zadnjega lista, pa je bil okrogel žig v katerem je pisalo: »Republika Slovenija, 30. razvojna skupina teritorialne obrambe« in poleg žiga podpis poveljnika. Naziv 30. razvojna skupina se je v glavah dokumentov spremenil v začetku leta 1992 (vsaj pri internih dokumentih), sam žig pa se je spremenil poleti ali jeseni 1992. Vsi pripadniki 30. razvojne skupine ali bolje rečeno Zaščitne brigade TO, pa vedo in se dobro spominjajo, da so v pogovoru ime MORIS začeli uporabljati takoj po zaključku vojne. V času priprav na vojno in med vojno tega imena ni bilo. Tako je pač bilo.
O tem, kako se je 30. razvojna uradno spremenila v Specialno brigado MORIS govorijo uradni državni dokumenti. Uradni list RS, št. 39/1992 z dne 7.8.1992, z Odredbo ministra za obrambo o spremembah in dopolnitvah odredbe o ustanovitvi štabov in zavodov teritorialne obrambe v Republiki Sloveniji, pod številko 9 navaja: V 8. točki odredbe se v prvem odstavku besede »30. razvojna skupina« zamenjajo z besedami »specialna brigada«. Tako se uradno naziv »30. razvojna skupina« preimenuje v »specialna brigada«.
Sledi nova Odredba o spremembah in dopolnitvah odredbe o ustanovitvi štabov, enot in zavodov v Teritorialni obrambi Republike Slovenije, ki je bila objavljena v Uradnem listu RS, št. 51/1992 z dne 23.10.1992, v katerem se pod št. 2 navaja: V 8. točki se v prvem odstavku uvodni stavek spremeni tako, da se glasi: »Pri Republiškem štabu za teritorialno obrambo se ustanovijo 1. specialna brigada »MORIS«, ki opravlja tudi naloge enote za oskrbo državnega vodstva in naslednji zavodi:«. Oktobra 1992 se torej uradno pojavi ime MORIS.
Po objavi v Uradnem listu RS, št. 61/1992 z dne 24.12.1992 z novo Odredbo o spremembah in dopolnitvah odredbe o ustanovitvi štabov, zavodov in enot Teritorialne obrambe v Republiki Slovenij, se 8. točka prej omenjene odredbe zopet delno spremeni. Pod št. 2 te odredbe je navedeno: V 8. točki odredbe se spremeni besedilo tako, da se glasi: »Pri Republiškem štabu za Teritorialno obrambo se ustanovi 1. specialna brigada »MORIS«, ki opravlja tudi naloge enote za oskrbo državnega vodstva ter bojne enote …« (pod bojne enote se omenja druge enote TO).
V dokumentih zaščitne brigade se je ime 1. specialna brigada MORIS torej začelo uporabljati že v prvi polovici leta 1992. Do tedaj pa so vsi interni dokumenti in dokumenti, ki jih je poveljstvo 30. razvojne skupine oz. zaščitne brigade pošiljalo nadrejenemu Republiškemu štabu za TO, drugim institucijam ali organizacijam na naslovni strani v zgornjem levem delu nosili naziv 30. razvojna skupina, na koncu teksta pa je bil žig 30. razvojne skupine s podpisom poveljnika brigade.
Gledano z vidika dogodkov iz dne 17.12.1990 in prvega postroja enote TO, je kristalno jasno, da tega dne in še dolgo za tem ne, nihče od prisotnih na postroju, nihče iz enote na postroju, nihče iz 30. razvojne skupine, niti nihče od tistih, ki sedaj trdijo drugače ni vedel za ime MORIS, niti ni o tem razmišljal, saj so bile pred enoto stokrat pomembnejše naloge, kot je sprememba njenega  imena. Kupčkanje z nazivi je od pojava do danes pomenilo le težnjo po pripisovanju zaslug le enemu ali peščici upornikov.
V celotnem poteku učinkovitih priprav na vojno, je bilo v 30. razvojni skupini najbolj pomembno, da je celotna struktura stalne sestave in celotna struktura rezervne sestave pripadnikov zaščitne brigade, ne le od maja 1990, temveč takoj od tedaj, ko so se opredelili, da ne bodo več v celoti upoštevali navodil, ukazov ali direktiv iz Beograda in poveljstva RŠTO, začeli opravljati svoje naloge za dobrobit slovenske osamosvojitve. Te naloge so opravljali z neverjetno voljo in vnemo. V tem obdobju se je začela krepiti za osamosvojitev značilna sloga in enotnost. To kakšen je naziv enote, kakšni so simboli enote, ali zvezda ali kaj drugega, kakšna je uniforma, je bilo zanje drugotnega pomena. Vrela je le želja po čim boljši izurjenosti, dobri taktični in psihološki pripravljenosti za potrebe boja, zlasti pa po čimprejšnji neodvisnosti in svobodi v vseh pogledih. Prav zaradi značilne enotnosti pripadnikov enote zgrajene skozi leta skupnega dela in urjenja, zaradi tega, da se enota kadrovsko v pripravah na vojno ni spreminjala, da je bila deležna le neznatnih organizacijskih sprememb, je 30. razvojno skupino naredilo izjemno uspešno v mnogoštevilnih pripravljalnih akcijah in v vojni. Vsak vojaški strokovnjak ve, da korenite organizacijske spremembe v enotah dolgoročno sicer pomenijo napredek, kratkoročno pa se je potrebno zelo potruditi, da se enota najprej vrne na enak nivo bojne sposobnosti, šele nato lahko gradi višjo stopnjo usposobljenosti in s tem pripravljenosti. V pripravah na vojno je bilo vsekakor občutno premalo časa, da bi z velikimi organizacijskimi spremembami dosegli odlično bojno oz. operativno pripravljenost. Če pa bi znatno posegli v kadrovsko strukturo, bi do uspeha prišli zelo težko. Rezultati so pokazali, kako enkratni, nezamenljivi, vrhunsko izurjeni in srčni borci, so bili pripadniki TO. Zaradi tega so bili psihološko pripravljeni na boj proti JLA že od začetka demokratičnih sprememb. Ljudski potencial, odločenost borcev in celotnega naroda, je bil odločilen faktor uspeha na agresorjem. Sposobnosti teritorialcev, njihovo znanje in izurjenost, poznavanje lastnega zemljišča, na katerem so potekali spopadi, pametne odločitve vodstva ter spretna izpeljava operativnih in taktičnih postopkov med akcijami so zagotavljali bistvo uspeha. Oborožitev v konkretnem primeru osamosvajanja ni bila bolj odločilna, kot prej našteto. Dejstvo, da so borci 30. razvojne skupine že pred pobiranjem orožja s strani JLA dejali, da se bodo borili z vsemi sredstvi, govori v prid temu.
Če bi tedaj, ali če danes vprašamo borce za samostojno domovino Slovenijo, borca katerekoli enote teritorialne obrambe in v našem primeru borca, pripadnika 30. razvojne skupine (zaščitne brigade TO), za kaj se je boril, bo odgovor v pretežni meri enak: »Boril sem se za domovino Slovenijo. Boril sem se za neodvisnost našega naroda od Jugoslavije in politike iz Beograda.« Nihče ne bo na prvo mesto postavljal trditev, da se je boril za to ali ono enoto, za tega ali onega poveljnika, še manj pa da se je boril za to ali ono politično smer. Boril pa se je kot pripadnik te ali one enote. Najpomembnejši smisel oz. cilj te borbe je bila torej neodvisnost in svoboda naroda. Vse ostale trditve, kakor tudi spreminjanje nazivov enot ali dogodkov za nazaj, vodijo le k poveličevanju (samo poveličevanju) nekaterih posameznikov.
Vsem dogodkom, vsem akcijam, ki jih je izvedla 30. razvojna skupina v pripravljalnem obdobju na vojno, pa ne od obdobja, ki ga nekdo vsiljuje kot začetnega, temveč od akcij, ki izrazito kažejo na to, da so bile uporniške, moramo dati ustrezno veljavo, saj so se določeni ljudje zanje žrtvovali, bili deležni groženj in zaničevanj. Nekaj takih dogodkov se je zgodilo davno pred prvim postrojem, zato je za pripadnike in samo 30. razvojno skupino ponižujoče, če se govori, da se je na prvem postroju 17.12.1990 zgodila preobrazba te enote. Če se je takrat zgodila preobrazba redkih posameznikov, ne vemo, vemo pa, da je pripadnikom 30. razvojne skupine zadišalo po Slovenski vojski že davno pred tem. Vse bolj se zdi, da nekoga zelo motijo uporniška dejanja, ki so bila pred njegovim zavedanjem, da se bo za neodvisnost potrebno boriti.
Naj zaključimo z zgodovinskim dejstvom, da so postroj prve enote TO pripravili poveljstvo 30. razvojne skupine in poveljstvo 3. zaščitnega odreda, ter da so postroj tvorili pripadniki rezervne sestave 3. zaščitnega odreda Zaščitne brigade in policijskega voda iz sestave enote poveljstva brigade oz. takrat uradno imenovane 30. razvojne skupine.

Pripadniki 30. razvojne skupine TO     



Vir: Pripadniki 30. razvojne skupine TO

Komentarji

uporabnik komentira brez podanega strinjanja ali nestrinjanja g. ALBIN MIKULIČ , 19.03.2019 14:53
ocena (0)
se strinjamse ne strinjam
Mikulič A.

Zanimiv tekst, tekst o katerem bi se dalo razpravljati. Me pa zanimajo imena pripadnikov 30.Rs k, po mojem vedenju jih ni toliko,da se nebi dalo napisati. Podpis pripadniki 30.RSk je zavajajoč, pa prosim avtorja(avtorje), da se podpišejo z imeni in priimki.
Veteranski pozdrav,
Albin, pripadnik 30RSk od njenega začetka do njenega konc

Vsebina spletne strani se prikazuje glede na uporabniški nivo. Za prikaz celotne vsebine, komentiranje in glasovanje je potrebna prijava.

Uporabniško ime:
Geslo:

Registracija novega uporabnika.

Pozabljeno uporabniško ime in geslo

Forum
Koristne informacije, aktualne teme
Peticije
Podpisovanje peticij o aktualnih temah
Veteran
Glasilo Veteran
Spomini 1991
Spomini na osamosvojitveno vojno
Mediji o nas
Časopisni izrezki, članki, ...
Kazalo strani
Prikaz drevesne strukture spletne strani
Kontakti
Pokličite nas, pišite nam ...

Izberi kategorijo

Proslave

Srečanja

Pohodi

Šport

Rezultati

Pozivi

Komemoracije

Vabila

Obvestila

Napovedniki

Razpisi

Svečanosti

Usposabljanje

Poročila o delu

Izberi vse

skupaj št. pogledov strani: 151
št. pogledov trenutnega uporabnika: 115
Slovenska Vojska Zaposlimo

ZVVS, Rojčeva ulica 16, p.p. 2780, 1110 Ljubljana, Telefon: 01 524-17-84, Telefaks: 01 524-26-88, E-pošta: zveza@zvvs.si

© 2008 ZVVS, Vse pravice pridržane!Avtorji / DisclaimerPravno obvestilo / LegalOblikovanje: potres izdelava spletnih strani in grafično oblikovanje

strežnik: ZVVS.si@zvvs.si | strežniški datum in čas: 20.05.2019 06:21:02 | čas izdelave strani: 0,419s