Vojna za samostojno Slovenijo

 

Četrtek, 27. junij 1991

Pred svitom prvega dne po razglasitvi samostojne Slovenije je JLA začela splošen oboroženi napad na Slovenijo. Iz Hrvaške je proti Novemu mestu in Ljubljani prodirala kolona oklepnih vozil, tanki z Vrhnike so v dveh kolonah odpeljali proti letališču Brnik. Proti mejnim prehodom z Avstrijo so krenili tanki in oklepna vozila iz Maribora, tankovska kolona iz Varaždina pa je v Ormožu skušala izsiliti prehod. Poveljujoči so dobili ukaz, naj ob morebitnem slovenskem odporu delujejo po vseh pravilih bojnega delovanja, kar so tudi storili. Na mejne prehode so bili poslani zvezni miličniki. Videti je bilo, da tankov ne more nič več ustaviti. Oficirji so nastopali odločno in samozavestno, toda Slovenija ni klonila, kot so pričakovali v Beogradu. Sestalo se je Predsedstvo Republike Slovenije in kot vrhovni poveljnik slovenskih obrambnih sil odločilo, da bo Slovenija na napad JLA odgovorila z oboroženim odporom. Predsednik Milan Kučan je po razširjeni seji Predsedstva Republike Slovenije nagovoril javnost: »Predsedstvo je ocenilo, da pomenijo premiki enot JLA nasilnost in brezobzirnost Jugoslovanske vojske, agresijo na samostojno in suvereno Republiko Slovenijo ter poskus njene trajne okupacije. Slovenija bo na to agresijo odgovorila tako, da bo uporabila vsa sredstva, ki jih ima na voljo, da zavaruje svojo suverenost. Predsedstvo Republike Slovenije je ukazalo Teritorialni obrambi Slovenije, da, če bo treba, tudi z orožjem zaščiti objekte in komunikacije, ki so temeljnega pomena za življenje ljudi v Republiki Sloveniji in za zavarovanje njene suverenosti.« Predsedstvo Republike Slovenije je pozvalo vse Slovence v JLA, naj zavrnejo sodelovanje v napadu na svoj narod.

 

Kolona vozil JLA je ob 1.15 prevozila Metliko. Odločeno je bilo, da se v zaselku Poganci pri Novem mestu postavi blokada. Ob 3. uri je poveljnik enote JLA major Boško Prodanović zahteval umik blokade in pri tem streljal iz avtomatske puške. Pripadnik TO je odgovoril na strel in ranil oficirja v koloni. To so bili prvi streli.

 

Na mejnem prehodu v Rožni Dolini, med Novo Gorico na slovenski in Gorico na italijanski strani, je bilo razporejenih 115 pripadnikov JLA. Bili so dobro oboroženi, imeli pa so tudi pet tankov. Kljub neugodnemu razmerju sil za TO so teritorialci in miličniki napadli mejni prehod. Pripadniki JLA so kmalu spoznali, da so v brezizhodnem položaju, zato so se predali. Osvoboditev mejnega prehoda v Rožni Dolini je pomembno vplivala na nadaljnji razvoj dogodkov na Primorskem.

 

Vojaki JLA so mejni prehod, ki so ga varovali miličniki, napadli že 27. junija zvečer, vendar neuspešno. Odločilni spopad za Holmec se je začel 28. junija nekaj po 5. uri in se končal ob 10.50. Zmaga na Holmcu je bila skupno delo miličnikov in pripadnikov Teritorialne obrambe.

 

V Trzinu se je prvi dan vojne proti večeru začel spopad med pripadniki 55. ObmŠTO Domžale, domžalske postaje milice in specialne enote milice z delom oklepne kolone JLA, ki je bila z Vrhnike namenjena proti Brniku.


Petek, 28. junij 1991


Slovenske oborožene sile so okrepile blokade, poleg tega so bile mobilizirane nove enote, ki so bile usmerjenepredvsem v zavarovanje mejnih prehodov. Vse koordinacijske skupine so dobile ukaz: »Na vseh točkah, kjer so oborožene sile v taktični prednosti, izvršite ofenzivne akcije proti okupatorskim enotam in objektom. Nasprotnika pozivajte k predaji, določite čim krajši rok in izvedite akcijo z vsem razpoložljivim orožjem. Pri akcijah poskrbite za evakuacijo in varnost življenj civilnega prebivalstva.« Predsednik Predsedstva Republike Slovenije Milan Kučan in pomočnik zveznega obrambnega ministra admiral Stane Brovet sta se po telefonu dogovorila, da naj bi bile ob 21. uri ustavljene vse sovražne aktivnosti. Dogovorjene prekinitve ognja niso spoštovali. Že naslednji dan so pripadniki JLA izzvali veliko incidentov.

 

Slovencema Jožetu Kalanu in Bogomirju Šuštarju je iz JLA uspelo k TO pripeljati helikopter gazela. Iz vojašnice v Mariboru sta poletela 28. junija in najprej pristala na Rogli, od tam pa sta 9. julija odletela na Golte in pozneje na Smrekovec.

 

Iz ostankov tankovske enote JLA se je v Solkanu 28. junija
začela oblikovati prva tankovska četa TO, imenovana TONI-55.

 

Sobota, 29. junija 1991


V noči s petka na soboto so se v Zagrebu predstavniki Slovenije sestali s tremi predstavniki Evropske skupnosti in predsednikom Zveznega izvršnega sveta. Sprejet je bil dogovor o ustavitvi sovražnosti, do njegove uresničitve pa ni prišlo. Teme pogovorov so bile premirje in umik JLA v vojašnice, odložitev uresničevanja deklaracije o neodvisnosti Slovenije za tri mesece ter izvolitev hrvaškega predstavnika Stipeta Mesića za predsednika Predsedstva SFRJ. Odgovor na vprašanje glede odložitve uresničevanja slovenske neodvisnosti je bil jasen – tu ni umika. Jasno je bilo, da se neodvisnosti ne nameravamo in ne moremo odreči.

Nedelja, 30. junij 1991


Kljub tridnevnim bojem, barikadam po cestah in zaprtim mejam je bila šele zadnja junijska nedelja dan, ko smo se prebivalci Slovenije soočili z dejstvom, da smo v vojni. Ob devetih so po vsej Sloveniji zatulile sirene, ki so oznanjale letalski napad. Ljudje so se množično umaknili v zaklonišča. Po dobri uri je bila nevarnost za napad preklicana. Prekinitve spopadov sicer ni preklicala nobena stran, vendar je prihajalo do nenehnih kršitev. Vedno več prostovoljcev se je vključilo v Teritorialno obrambo, vse več je bilo tudi prebegov vojakov in častnikov iz JLA. V varaždinskem, zagrebškem in reškem korpusu so se oblikovale nove sile za napad na Slovenijo.

 

Slovenska zastava na Sabotinu nad Novo Gorico

 

Torek, 2. julij 1991


V Ljubljano bi moral priti nemški zunanji minister Hans-Dietrich Genscher, vendar je bil ves jugoslovanski zračni prostor zaprt. Poleg tega so iz Beograda prihajale grožnje o kolonah tankov, ki naj bi se premikale proti slovenski prestolnici, zato je bilo srečanje v avstrijskem Beljaku. Predsednik Kučan je ministru Genscherju razložil, da lahko deklaracijo o neodvisnosti odpravijo le, če tako odloči slovenski narod. V Sloveniji se je položaj poslabšal. JLA je selektivno bombardirala in raketirala pomembne televizijske ter radijske oddajnike.

Sreda, 3. julij 1991


Dosežena je bila ustavitev ognja, vendar jugoslovanski generali glede premirja niso mislili resno. Iz Hrvaške sta se namreč dve koloni premaknili v Slovenijo. Iz Beograda je proti Sloveniji krenila oklepno-mehanizirana divizija nacionalne garde, vendar je zaradi okvar večina vozil obstala ob cesti, tako da je pohod proti Sloveniji propadel. Iz Rima so sporočili, da je italijanska vojska ob meji s Slovenijo namestila nekaj deset tankov.

Četrtek, 4. julij 1991


Na pogovorih slovenske in jugoslovanske delegacije v Zagrebu si je slovenska stran prizadevala doseči ustavitev sovražnosti, ločitev enot JLA in deblokado TO ter rešiti vprašanje ujetnikov in ureditve na slovenski meji. Po dolgih pogajanjih so se dogovorili za spoštovanje ustavitve ognja in medsebojno obveščanje o morebitnih incidentih. V Ljubljano je prišla skupina opazovalcev Evropske skupnosti. V Ljubljano so se z avtobusi pripeljali starši otrok, ki so vojaški rok služili v Sloveniji, saj so hoteli videti svoje sinove. Umik JLA v vojašnice se je nadaljeval ves dan. Za njo je ostalo razdejanje. Mejni prehodi so bili uničeni, ceste na mnogih krajih poškodovane zaradi tankovskih gosenic, hiše porušene …

 

Drugi dan vojne je zjutraj iz Veržeja približno trideset tankov krenilo proti Radencem. Oviro v vasi Hrastje-Mota so prebili in se v Radencih nenadoma obrnili proti Gornji Radgoni. Obstali so pred železniškimi vagoni, štirje mladi Radgončani so na vojaške tovornjake zmetali molotovke, tanki pa so malo pred
pol tretjo uro radgonski mejni prehod porušili do tal.

 

Petek, 5. julij 1991


Vojni ujetniki so značilni za vojne, v katerih prihaja do neposrednega stika med vojskujočima se stranema. V vojni za Slovenijo so bila glede vojnih ujetnikov na začetku nekatera nerešena vprašanja, saj jih nihče ni pričakoval toliko. Verjetno je bil še najbolje pripravljen Rdeči križ Slovenije. Boji so se končali, vendar premirje ni bilo trdno. JLA ni hotela dati nobenih uradnih zagotovil. Kljub temu je premirje prineslo nekaj olajšanja, hkrati pa je bil to čas za intenzivnejše pogovore v politiki in diplomaciji. V Pragi se je končala izredna seja Konference o evropski varnosti in sodelovanju. Sprejeli so sklep, da bodo v Jugoslavijo poslali skupino strokovnjakov za pomoč pri pogajanjih o mirni rešitvi krize. Načelnik generalštaba JLA Blagoje Ađić je v Beogradu zelo odločno spregovoril 150 visokim oficirjem JLA. Dejal je: »JLA je v vojni, ki so jo vsilili secesionisti v Sloveniji in na Hrvaškem, da so razmere zelo dramatične in težje od tistih iz leta 1941 …« Načelnik generalštaba JLA je Anteja Markovića oziroma Zvezni izvršni svet obtožil, da se je z Zahodom in ZDA tajno dogovoril za razbijanje Jugoslavije ter da so mobilizirane enote v Srbiji visoko motivirane in pripravljene na vse.

Sobota, 6. julij 1991


Noč je bila mirna. JLA je bila večinoma v vojašnicah, vendar vkopana in na položajih. V Slovenijo so še vedno prihajali starši iz drugih republik, ki so iskali in obiskovali svoje sinove. V JLA je bilo približno 3000 slovenskih fantov, njihov položaj pa je bil zaskrbljujoč. Dopoldan je bila v Ljubljani razširjena seja Predsedstva RS, na kateri sta bila tudi člana Zveznega predsedstva dr. Vasil Tupurkovski in Bogić Bogićević. To niso bila pogajanja, temveč le pojasnjevanje ultimata Predsedstva SFRJ. Istega dne zvečer je na beograjski televiziji nastopil obrambni minister Jugoslavije Veljko Kadijević. V čustvenem nagovoru je nanizal veliko hudih obtožb na račun Slovencev in očitkov, vendar je hkrati zelo jasno povedal, da lahko spore rešijo le s političnimi sredstvi. Kljub vsemu je bil bolj umirjen kot dan prej načelnik generalštaba Blagoje Ađić.
 

Enote TO so zjutraj v Krakovskem gozdu napadle oklepno kolono. Iz Jastrebarskega jim je na pomoč prihajala kolona, letala JLA pa so začela napadati Teritorialno obrambo v zasedi. V nekaj ur trajajočem spopadu so enote TO uničile kolono oklepnih vozil. V brezizhodnem položaju so vojaki JLA zapustili oklepnike.


Seznam kronoloških podatkov >

Vsebina spletne strani se prikazuje glede na uporabniški nivo. Za prikaz celotne vsebine, komentiranje in glasovanje je potrebna prijava.

Uporabniško ime:
Geslo:

Registracija novega uporabnika.

Pozabljeno uporabniško ime in geslo

Forum
Koristne informacije, aktualne teme
Peticije
Podpisovanje peticij o aktualnih temah
Veteran
Glasilo Veteran
Spomini 1991
Spomini na osamosvojitveno vojno
Mediji o nas
Časopisni izrezki, članki, ...
Kazalo strani
Prikaz drevesne strukture spletne strani
Kontakti
Pokličite nas, pišite nam ...

Izberi kategorijo

Proslave

Srečanja

Pohodi

Šport

Rezultati

Pozivi

Komemoracije

Vabila

Obvestila

Napovedniki

Razpisi

Svečanosti

Usposabljanje

Poročila o delu

Izberi vse

skupaj št. pogledov strani: 7087
št. pogledov trenutnega uporabnika: 6444
Slovenska Vojska Zaposlimo

ZVVS, Rojčeva ulica 16, p.p. 2780, 1110 Ljubljana, Telefon: 01 524-17-84, Telefaks: 01 524-26-88, E-pošta: zveza@zvvs.si

© 2008 ZVVS, Vse pravice pridržane!Avtorji / DisclaimerPravno obvestilo / LegalOblikovanje: potres izdelava spletnih strani in grafično oblikovanje

strežnik: ZVVS.si@zvvs.si | strežniški datum in čas: 22.08.2017 20:24:10 | čas izdelave strani: 0,270s