ZVVS.si - Zveza veteranov vojne za Slovenijo

Razorožitev Teritorialne Obrambe

Ukaz SZ, št. 625, z dne 15. maj 1990

Šentjur pri Celju, 19. maj 1990 popoldan:

odvoz orožja in streliva iz skladišča območnega štaba za TO

Že januarja 1990 je komandant Teritorialne obrambe RS generalpodpolkovnik Ivan Hočevar od podrejenih štabov za Teritorialno obrambo zahteval, naj posredujejo podatke o količini in vrsti orožja, ki je bilo v vojašnicah JLA. Podatke je Republiški štab za Teritorialno obrambo Republike Slovenije potreboval, ker je hotel vedeti, koliko in kakšne vrste oborožitve ter streliva je v občinskih, pokrajinskih in zaščitni brigadi TO. Na podlagi dobljenih podatkov je bil 15. maja 1990 izdan ukaz o takojšnji premestitvi orožja, streliva in minskoeksplozivnih sredstev v skladišča JLA. Nalogo so morali opraviti v popolni tajnosti. O ukazu ni bil obveščen nihče iz republiškega vodstva. To je pomenilo razorožitev Teritorialne obrambe Republike Slovenije. Priprave na odvzem orožja, ki so potekale že nekaj mesecev prej, so bile načrtovane za konec mandata predsednika Predsedstva SFRJ Janeza Drnovška in ob zamenjavi vlade v Republiki Sloveniji.

Pristava nad Stično, kjer so bili sprejeti pomembni
dokumenti za nadaljnje delo MSNZ

Upor proti odvzemu orožja Teritorialni obrambi

Slovenska politična in civilna javnost se je burno odzvala na odvzem orožja. General Ivan Hočevar, ki bi moral po zvezni zakonodaji o premestitvi orožja obvestiti predsedstvo republike, je na zahtevo predsednika Milana Kučana neprepričljivo pojasnjeval, da gre le za varnostni ukrep. Predsedstvo RS je na zahtevo Sekretariata za ljudsko obrambo Republike Slovenije 19. maja popoldan poslalo občinam brzojavko in tako ustavilo oddajo orožja. Ob prepovedi oddaje orožja ga je bilo približno 70 odstotkov že premeščenega v skladišča JLA, pobrali pa so ga tudi petim upravnim organom za obrambo v občinah. V zelo težkem položaju so bili zaposleni v štabih za TO. Večina se je namreč zavedala, da je oddaja orožja v nasprotju z interesi Republike Slovenije.

Intenzivna obveščevalna dejavnost

Poleti leta 1990 je potekalo intenzivno obveščevalno delo. Rade Klisarič, delavec KOS in zaposlen v Teritorialni obrambi, je vodil zbiranje podatkov o JLA. Vzpostavljen je bil 24-urni nadzor nad vsemi pomembnejšimi objekti JLA, premiki enot, urjenji enot JLA in dogajanjem na Republiškem štabu za Teritorialno obrambo, ki ga je še vedno vodil generalpodpolkovnik Ivan Hočevar. Pravočasne informacije so pomembno prispevale k pravilnim odločitvam pristojnih organov na Sekretariatu za ljudsko obrambo RS in na Sekretariatu za notranje zadeve RS. Zbrani obveščevalni podatki so omogočili pripravo ocene vzrokov in možnosti za delovanje JLA v Sloveniji. Te ugotovitve so bile dobra podlaga za poznejšo pripravo Direktive za uporabo Manevrske strukture narodne zaščite.

Direktiva o uporabi enot Manevrske strukture narodne zaščite

Na Pristavi nad Stično je bil 7. septembra 1990 sestanek, ki je bil zelo pomemben za nadaljnje delo Manevrske strukture narodne zaščite. Na sestanku, ki so se ga udeležili Janez Janša, Igor Bavčar, Tone Krkovič, Vinko Beznik in Jože Kolenc, so analizirali nastali položaj in dotedanje ukrepe pri organizaciji MSNZ ter določili načrt delovanja. Tone Krkovič je predstavil predlog vojnega načrta in organizacijsko shemo MSNZ. Na podlagi potrjene direktive načelnika narodne zaščite Republike Slovenije za demonstracijsko, delno ali popolno uporabo Manevrske strukture narodne zaščite so bili pozneje pripravljeni nujni delovni dokumenti in delovne karte. V teh načrtih je bila JLA prvič omenjena kot morebitni napadalec oziroma ključna nevarnost za slovensko osamosvojitev. Sestanek na Pristavi nad Stično je bil zgodovinski, saj je bil sprejet in potrjen dokument
za vojaško zavarovanje slovenskega osamosvajanja. Na pokrajinskih ravneh so pozneje pripravili dokumente, prilagojene uporabi enot MSNZ v posameznih pokrajinah. Mnogo teh dokumentov so naslednje leto uporabili v vojni za Slovenijo.

Sestanek vodilnih pripadnikov Manevrske strukture narodne
zaščite septembra 1990

Tajno skladišče orožja v vodnjaku v vasi Libušnje na Tolminskem.
Med projektom MSNZ je bilo na najrazličnejših krajih mnogo tajnih
skladišč orožja in streliva, namenjenih enotam MSNZ, za katera so
skrbeli le najbolj zanesljivi posamezniki.

»Projekt Manevrske strukture narodne zaščite nima primerjave v zgodovini. Oblikovan je bil v posebnih razmerah najbolj občutljivega dela slovenskega osamosvajanja in prilagojen realnim političnim in vojaškim razmeram. Tveganje je bilo veliko. A tudi cilj je bil tak. Če takrat ne bi tvegali, samostojne Slovenije danes najbrž ne bi bilo. A s tveganjem in tistimi, ki imajo pogum, da ta izziv sprejmejo, je po navadi tako: največ skrbi in truda vedno ostane skritega očem. Če stvar uspe, so toliko bolj vidni in zaznavni pozitivni rezultati tveganja, v njih pa se običajno prepoznajo vsi. In da so tisti, ki so bili proti tveganju in projektu, potem pri prepoznavanju običajno prvi in najbolj glasni ali da celo podeljujejo odličja drugim, ni le slovenska posebnost in nekaj, kar bi bilo značilno le za projekt MSNZ. Vendar pa tako ravnanje ne spreminja dejstev za nazaj, zob časa pa vedno najprej ogloda zlagane podobe. S pogumom v zgodovino naroda vklesana dejanja pa živijo, postanejo del svetega v vrednostnem središču nacije in zaradi njih vedno nove generacije hodijo vzravnano. Projekt MSNZ sodi med dejanja, zbrana v vrednostnem središču Slovencev.«

Ljubljana, 12. maj 2003
Janez Janša

Uporniki z razlogom

Na ravni republike sta Janez Janša in Igor Bavčar vodila projekt MSNZ, Tone Krkovič ga je usklajeval in operativno vodil, Vinko Beznik in Jože Kolenc pa sta usklajevala dejavnosti med organizatorji MSNZ in milico oziroma posebnimi enotami milice pokrajin. Igor Bavčar je imenoval tudi načelnike MSNZ v trinajstih pokrajinah, pokrajinski načelniki pa so imenovali načelnike občinskih štabov MSNZ v vseh 62 občinah. Načelniki pokrajinskih štabov MSNZ so bili Miha Butara za Ljubljano mesto, Janez Slapar za Gorenjsko, Rade Klisarič za Dolenjsko, Elo Rijavec za Ljubljano okolico, Marjan Fekonja za Vzhodnoštajersko pokrajino, Štefan Šemrov za Zahodnoštajersko pokrajino, Polde Čuček za Južnoprimorsko pokrajino, Drago Vidrih za Severnoprimorsko pokrajino, Ivan Smodiš za Pomurje, Jože Ranzinger za Zasavje, Ernest Breznikar za Posavje, Mladen Mrmolja za Koroško in Vojko Štembergar za Notranjsko. Formacije enot MSNZ so bile prilagojene razpoložljivemu orožju in opremi.

Konec projekta Manevrske strukture narodne zaščite

28. septembra 1990 je predsedstvo republike imenovalo rezervnega majorja Janeza Slaparja za novega vršilca dolžnosti načelnika Republiškega štaba za Teritorialno obrambo Slovenije. Odziv v vojaškem vrhu je bil silovit.

Zvezni sekretar za ljudsko obrambo je dejal, da Slovenija ustanavlja svoje oborožene sile. V odgovoru je republiški sekretar za obrambo Janez Janša vojaški vrh vprašal, kje je bil takrat, ko je Srbija spreminjala ustavo, ki je bila pri teh stvareh precej radikalnejša. Predsedstvo SFRJ je 2. oktobra sklenilo, da bo poveljstvo 5. vojaškega območja v Zagrebu prevzelo poveljstvo nad slovensko Teritorialno obrambo. Janez Slapar je takrat rekel: »Prej ko bo JLA priznala nov slovenski štab za TO, laže bomo rešili zaplet.« Iz spontanega odpora proti nezakonitemu pobiranju orožja je nastala ena najbolje organiziranih in najbolj konspirativnih akcij v novejši zgodovini v Sloveniji - Manevrska struktura narodne zaščite.

Seznam kronoloških podatkov >