Razorožitev Teritorialne Obrambe
Ukaz SZ, št. 625, z dne 15. maj 1990
Šentjur pri Celju, 19. maj 1990 popoldan:
odvoz orožja in streliva iz skladišča območnega štaba za TO
Že januarja 1990 je komandant Teritorialne obrambe RS generalpodpolkovnik Ivan Hočevar od podrejenih štabov za Teritorialno obrambo zahteval, naj posredujejo podatke o količini in vrsti orožja, ki je bilo v vojašnicah JLA. Podatke je Republiški štab za Teritorialno obrambo Republike Slovenije potreboval, ker je hotel vedeti, koliko in kakšne vrste oborožitve ter streliva je v občinskih, pokrajinskih in zaščitni brigadi TO. Na podlagi dobljenih podatkov je bil 15. maja 1990 izdan ukaz o takojšnji premestitvi orožja, streliva in minskoeksplozivnih sredstev v skladišča JLA. Nalogo so morali opraviti v popolni tajnosti. O ukazu ni bil obveščen nihče iz republiškega vodstva. To je pomenilo razorožitev Teritorialne obrambe Republike Slovenije. Priprave na odvzem orožja, ki so potekale že nekaj mesecev prej, so bile načrtovane za konec mandata predsednika Predsedstva SFRJ Janeza Drnovška in ob zamenjavi vlade v Republiki Sloveniji.
Pristava
nad
Stično,
kjer
so
bili
sprejeti
pomembni
dokumenti
za
nadaljnje
delo
MSNZ
Upor
proti
odvzemu
orožja
Teritorialni
obrambi
Slovenska
politična
in
civilna
javnost
se
je
burno
odzvala
na
odvzem
orožja.
General
Ivan
Hočevar,
ki
bi
moral
po
zvezni
zakonodaji
o
premestitvi
orožja
obvestiti
predsedstvo
republike,
je
na
zahtevo
predsednika
Milana
Kučana
neprepričljivo
pojasnjeval,
da
gre
le
za
varnostni
ukrep.
Predsedstvo
RS
je
na
zahtevo
Sekretariata
za
ljudsko
obrambo
Republike
Slovenije
19.
maja
popoldan
poslalo
občinam
brzojavko
in
tako
ustavilo
oddajo
orožja.
Ob
prepovedi
oddaje
orožja
ga
je
bilo
približno
70
odstotkov
že
premeščenega
v
skladišča
JLA,
pobrali
pa
so
ga
tudi
petim
upravnim
organom
za
obrambo
v
občinah.
V
zelo
težkem
položaju
so
bili
zaposleni
v
štabih
za
TO.
Večina
se
je
namreč
zavedala,
da
je
oddaja
orožja
v
nasprotju
z
interesi
Republike
Slovenije.
Intenzivna
obveščevalna
dejavnost
Poleti
leta
1990
je
potekalo
intenzivno
obveščevalno
delo.
Rade
Klisarič,
delavec
KOS
in
zaposlen
v
Teritorialni
obrambi,
je
vodil
zbiranje
podatkov
o
JLA.
Vzpostavljen
je
bil
24-urni
nadzor
nad
vsemi
pomembnejšimi
objekti
JLA,
premiki
enot,
urjenji
enot
JLA
in
dogajanjem
na
Republiškem
štabu
za
Teritorialno
obrambo,
ki
ga
je
še
vedno
vodil
generalpodpolkovnik
Ivan
Hočevar.
Pravočasne
informacije
so
pomembno
prispevale
k
pravilnim
odločitvam
pristojnih
organov
na
Sekretariatu
za
ljudsko
obrambo
RS
in
na
Sekretariatu
za
notranje
zadeve
RS.
Zbrani
obveščevalni
podatki
so
omogočili
pripravo
ocene
vzrokov
in
možnosti
za
delovanje
JLA
v
Sloveniji.
Te
ugotovitve
so
bile
dobra
podlaga
za
poznejšo
pripravo
Direktive
za
uporabo
Manevrske
strukture
narodne
zaščite.
Direktiva
o
uporabi
enot
Manevrske
strukture
narodne
zaščite
Na
Pristavi
nad
Stično
je
bil
7.
septembra
1990
sestanek,
ki
je
bil
zelo
pomemben
za
nadaljnje
delo
Manevrske
strukture
narodne
zaščite.
Na
sestanku,
ki
so
se
ga
udeležili
Janez
Janša,
Igor
Bavčar,
Tone
Krkovič,
Vinko
Beznik
in
Jože
Kolenc,
so
analizirali
nastali
položaj
in
dotedanje
ukrepe
pri
organizaciji
MSNZ
ter
določili
načrt
delovanja.
Tone
Krkovič
je
predstavil
predlog
vojnega
načrta
in
organizacijsko
shemo
MSNZ.
Na
podlagi
potrjene
direktive
načelnika
narodne
zaščite
Republike
Slovenije
za
demonstracijsko,
delno
ali
popolno
uporabo
Manevrske
strukture
narodne
zaščite
so
bili
pozneje
pripravljeni
nujni
delovni
dokumenti
in
delovne
karte.
V
teh
načrtih
je
bila
JLA
prvič
omenjena
kot
morebitni
napadalec
oziroma
ključna
nevarnost
za
slovensko
osamosvojitev.
Sestanek
na
Pristavi
nad
Stično
je
bil
zgodovinski,
saj
je
bil
sprejet
in
potrjen
dokument
za
vojaško
zavarovanje
slovenskega
osamosvajanja.
Na
pokrajinskih
ravneh
so
pozneje
pripravili
dokumente,
prilagojene
uporabi
enot
MSNZ
v
posameznih
pokrajinah.
Mnogo
teh
dokumentov
so
naslednje
leto
uporabili
v
vojni
za
Slovenijo.
Sestanek
vodilnih
pripadnikov
Manevrske
strukture
narodne
zaščite
septembra
1990
Tajno
skladišče
orožja
v
vodnjaku
v
vasi
Libušnje
na
Tolminskem.
Med
projektom
MSNZ
je
bilo
na
najrazličnejših
krajih
mnogo
tajnih
skladišč
orožja
in
streliva,
namenjenih
enotam
MSNZ,
za
katera
so
skrbeli
le
najbolj
zanesljivi
posamezniki.
»Projekt
Manevrske
strukture
narodne
zaščite
nima
primerjave
v
zgodovini.
Oblikovan
je
bil
v
posebnih
razmerah
najbolj
občutljivega
dela
slovenskega
osamosvajanja
in
prilagojen
realnim
političnim
in
vojaškim
razmeram.
Tveganje
je
bilo
veliko.
A
tudi
cilj
je
bil
tak.
Če
takrat
ne
bi
tvegali,
samostojne
Slovenije
danes
najbrž
ne
bi
bilo.
A
s
tveganjem
in
tistimi,
ki
imajo
pogum,
da
ta
izziv
sprejmejo,
je
po
navadi
tako:
največ
skrbi
in
truda
vedno
ostane
skritega
očem.
Če
stvar
uspe,
so
toliko
bolj
vidni
in
zaznavni
pozitivni
rezultati
tveganja,
v
njih
pa
se
običajno
prepoznajo
vsi.
In
da
so
tisti,
ki
so
bili
proti
tveganju
in
projektu,
potem
pri
prepoznavanju
običajno
prvi
in
najbolj
glasni
ali
da
celo
podeljujejo
odličja
drugim,
ni
le
slovenska
posebnost
in
nekaj,
kar
bi
bilo
značilno
le
za
projekt
MSNZ.
Vendar
pa
tako
ravnanje
ne
spreminja
dejstev
za
nazaj,
zob
časa
pa
vedno
najprej
ogloda
zlagane
podobe.
S
pogumom
v
zgodovino
naroda
vklesana
dejanja
pa
živijo,
postanejo
del
svetega
v
vrednostnem
središču
nacije
in
zaradi
njih
vedno
nove
generacije
hodijo
vzravnano.
Projekt
MSNZ
sodi
med
dejanja,
zbrana
v
vrednostnem
središču
Slovencev.«
Ljubljana,
12.
maj
2003
Janez
Janša
Uporniki
z
razlogom
Na
ravni
republike
sta
Janez
Janša
in
Igor
Bavčar
vodila
projekt
MSNZ,
Tone
Krkovič
ga
je
usklajeval
in
operativno
vodil,
Vinko
Beznik
in
Jože
Kolenc
pa
sta
usklajevala
dejavnosti
med
organizatorji
MSNZ
in
milico
oziroma
posebnimi
enotami
milice
pokrajin.
Igor
Bavčar
je
imenoval
tudi
načelnike
MSNZ
v
trinajstih
pokrajinah,
pokrajinski
načelniki
pa
so
imenovali
načelnike
občinskih
štabov
MSNZ
v
vseh
62
občinah.
Načelniki
pokrajinskih
štabov
MSNZ
so
bili
Miha
Butara
za
Ljubljano
mesto,
Janez
Slapar
za
Gorenjsko,
Rade
Klisarič
za
Dolenjsko,
Elo
Rijavec
za
Ljubljano
okolico,
Marjan
Fekonja
za
Vzhodnoštajersko
pokrajino,
Štefan
Šemrov
za
Zahodnoštajersko
pokrajino,
Polde
Čuček
za
Južnoprimorsko
pokrajino,
Drago
Vidrih
za
Severnoprimorsko
pokrajino,
Ivan
Smodiš
za
Pomurje,
Jože
Ranzinger
za
Zasavje,
Ernest
Breznikar
za
Posavje,
Mladen
Mrmolja
za
Koroško
in
Vojko
Štembergar
za
Notranjsko.
Formacije
enot
MSNZ
so
bile
prilagojene
razpoložljivemu
orožju
in
opremi.
Konec
projekta
Manevrske
strukture
narodne
zaščite
28.
septembra
1990
je
predsedstvo
republike
imenovalo
rezervnega
majorja
Janeza
Slaparja
za
novega
vršilca
dolžnosti
načelnika
Republiškega
štaba
za
Teritorialno
obrambo
Slovenije.
Odziv
v
vojaškem
vrhu
je
bil
silovit.
Zvezni sekretar za ljudsko obrambo je dejal, da Slovenija ustanavlja svoje oborožene sile. V odgovoru je republiški sekretar za obrambo Janez Janša vojaški vrh vprašal, kje je bil takrat, ko je Srbija spreminjala ustavo, ki je bila pri teh stvareh precej radikalnejša. Predsedstvo SFRJ je 2. oktobra sklenilo, da bo poveljstvo 5. vojaškega območja v Zagrebu prevzelo poveljstvo nad slovensko Teritorialno obrambo. Janez Slapar je takrat rekel: »Prej ko bo JLA priznala nov slovenski štab za TO, laže bomo rešili zaplet.« Iz spontanega odpora proti nezakonitemu pobiranju orožja je nastala ena najbolje organiziranih in najbolj konspirativnih akcij v novejši zgodovini v Sloveniji - Manevrska struktura narodne zaščite.
Kronologija trenutno ni dosegljiva zaradi prenove ...
Vsebina spletne strani se prikazuje glede na uporabniški nivo. Za prikaz celotne vsebine, komentiranje in glasovanje je potrebna prijava.
ZVVS, Rojčeva ulica 16, p.p. 2780, 1110 Ljubljana, Telefon: 01 524-17-84, Telefaks: 01 524-26-88, E-pošta: zveza@zvvs.si
© 2008 ZVVS, Vse pravice pridržane!Avtorji / DisclaimerPravno obvestilo / LegalOblikovanje: